OSREDNJE OSEBNOSTI REFORMACIJE

Martin Luther (1483-1546) se je rodil v mestu Eisleben v Nemčiji. Po šolanju v Mansfeldu, Magdeburgu in Eisenachu se je vpisal na Univerzo v Erfurtu in prav tam vpisal tudi študij prava, vendar pa se je po znamenju nevihte in udara strele, ki mu je prizanesla, zaprisegel, da bo postal menih. V duhovnika je bil posvečen leta 1507 in še nadaljeval s študijem teologije. Študiral je v Wittenbergu in Erfurtu, leta 1512 postal doktor teologije in bil takoj izvoljen v senat Teološke fakultete Univerze v Wittenbergu. Prav tako je začel na fakulteti poučevati kot profesor teologije. Njegovo teološko zanimanje je bilo v naslednjih letih osredotočeno predvsem na vprašanji Božje pravičnosti ter opravičenja človeka pred Bogom. Sprva je le ostro pridigal proti tovrstni obliki odpustkov, 31. oktobra 1517 pa nastopil s svojimi 95 tezami, kar je spremenilo evropski tok zgodovine. Luthru je pri njegovih tezah šlo v prvi vrsti za upoštevanje Božje besede, kakor je zapisana v Svetem pismu, le-ta pa bi morala imeti vodilno vlogo pri cerkvenem oznanjanju in učenju. Poleg tega cerkvene tradicije, pri čemer je izpostavil »odpuščanje grehov« v zameno za denar, ne bi smele imeti nad Božjo besedo nikakršne avtoritete. To je povzročilo veliko razburjenje in ker Luther ni želel preklicati svojih tez, je moral leta 1521 po zaslišanju na državnem zboru, na katerem je bil izobčen iz Cerkve, zapustiti Worms. Zatočišče je našel pri knezu Frideriku Modremu na njegovem gradu Wartburg, kjer je iz stare grščine v nemščino prevedel Novo zavezo. Izdana je bila leta 1522, celoten prevod Biblije pa je končal leta 1534. S tem je tudi poudaril, da mora vsak brati Sveto pismo v svojem maternem jeziku. V času Luthrovega bivanja na Wartburgu se je reformacija širila z Wittenberga v ostale dele nemške dežele, kar je stopnjevalo dodatno napetost in vodilo v trenja v reformacijskem gibanju, tudi v kmečko vojno, v katero se je vpletel tudi sam. Po poroki leta 1525 z nekdanjo redovnico Katharino von Bora se je posvetil organizaciji nove Cerkve po svojih načelih, ki jih je razglasil v 95 tezah. Pozimi leta 1546 je odpotoval v Eisleben in tam je tudi sklenil svojo življenjsko pot. Pokopan je v grajski cerkvi v Wittenbergu.
Luther je vsa leta neutrudno pisal, prevajal in pridigal Božjo besedo. Ustvaril je neprecenljiv opus, z izdajo Velikega in Malega katekizma leta 1529 pa ustvaril svoji najtrajnejši deli. Z Malim kot povzetkom Svetega pisma je tudi vpeljal poučevanje verouka, z Velikim pa dal navodila duhovnikom in verskim učiteljem.
V Republiki Sloveniji je 31. oktober od leta 1992 dan reformacije, praznik in dela prost dan. Praznik obuja spomin na pričetek reformacije 31. oktobra 1517 kot tudi na rojstvo slovenskega knjižnega jezika in spomin na Primoža Trubarja, osrednje osebnosti slovenske reformacije, ki je reformacijsko misel iz Nemčije ponesel v slovenski prostor.

Primož Trubar (1508-1586) se je rodil na Rašici pri Velikih Laščah. Po znanje je leta 1520 odšel najprej na Reko, potem v Salzburg ter zatem še v Trst in kasneje na Dunaj. Pomembno prelomnico predstavlja njegovo izobraževanje in bivanje v Salzburgu, kjer se je seznanil z naukom dr. Martina Luthra, in v Trstu pri tamkajšnjem škofu Petru Bonomu, kjer se je izpopolnjeval v jezikih, tudi v slovenskem, se navdušil za humanizem in dela Erazma Rotterdamskega. Leta 1530 ga je tržaški škof Bonomo posvetil v duhovnika in poslal za vikarja v Laško, kjer je zaslovel kot vnet pridigar. Nato je služboval še v Trstu in Ljubljani, v Šentjerneju in drugod. Ker mu je reformacijski nauk bil vse bližje, je bil Kranjsko primoran zapustiti. V pregnanstvu (Nürnberg, Rothenburg, Kempten, Urach) je tudi dokončno sprejel protestantsko vero in začel novo vero približevati in širiti skozi slovensko tiskano besedo. Leta 1550 tako izideta prvi njegovi in tudi prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik. V naslednjih letih so sledila še druga dela, s katerimi je med svojimi rojaki skrbel za širjenje protestantizma. V Urachu je skupaj z baronom Ivanom Ungnadom ustanovil Biblijski zavod in s tem še dodatno prispeval k širjenju zapisane besede. Leta 1561 se je vrnil v Ljubljano kot protestantski superintendent, a je zaradi izdaje Cerkovne ordninge (1564) moral ponovno v izgnanstvo v Nemčijo, najprej v Tübingen, nato v Lauffen in nazadnje v Derendingen, kjer je tudi umrl in je pokopan.
Trubar velja za osrednjo osebnost slovenskega protestantizma, začetnika slovenske književnosti in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika. Do konca življenja se je zavzemal za slovensko protestantsko cerkev, za izobraževanje in šolo, izdajo Dalmatinove Biblije in slovensko besedo v tiskani obliki. Pripravil je čez 20 knjig, tudi prevod celotne Nove zaveze (1582) Ta celi katehismus…inu pejsmi, k čemur ga je spodbujal bivši koprski škof Peter Pavel Vergerij, ki je postal goreč protestant. Njegovo zadnje delo je prevod Luthrove Hišne postile, ki jo je devet let po njegovi smrti izdal njegov sin Felicijan.

Štefan Küzmič (1723-1779) se je rodil v Strukovcih v današnji občini Puconci. Po osnovni šoli je izobraževanje nadaljeval na višji evangeličanski šoli v Šopronu, potem v Győru in Bratislavi, kjer je študij tudi zaključil. Leta 1751 se je najprej zaposlil kot učitelj v artikularnem kraju Nemes csó, kjer je nasledil dotedanjega učitelja, svojega rojaka in pisca Réda zvelicsánsztva (1747), Mihaela Severja. Tudi sam je nadaljeval pričeto delo književnega programa v prekmurščini, ki datira v leto 1715, ko je izšel Mali katekizem Franca Temlina. Küzmič je najprej pripravil Abecednik in Katekizem, ki nista ohranjena, prav tako ni ohranjena madžarska aritmetika in pogovori o sedmih veroizpovedih. Ohranjen pa je učbenik za šolske in domače potrebe z osnovami krščanstva za utrjevanje vere z naslovom Vöre krsztsánszke krátki návuk (1754). Leto zatem je nastopil službo evangeličanskega duhovnika v Šurdu, kjer je deloval do smrti in prav tam je Štefan Küzmič pripravil svoje najobširnejše in najobsežnejše delo Nouvi zákon (1771), prevod Nove zaveze Svetega pisma. Za verske in šolske potrebe je sestavil še pesmarico, ki jo je dopolnil in pod naslovom Nouvi Gráduvál leta 1789 izdal njegov naslednik v Šurdu Mihal Bakoš. Štefan Küzmič je s svojim delom prekmurski slovstveni in knjižni produkciji položil najmočnejši in najčvrstejši temelj, saj je postavil normo in predpis prekmurskemu knjižnemu jeziku.