Drage prijateljice in prijatelji Božje besede.

Včasih razmišljamo, kaj bi pustili za seboj, če bi morali svoje življenje povzeti v nekaj bistvenih mislih. Ne le v materialnem smislu, ampak v tem, kar res ostane: odnosi, vera, izkušnje, vrednote. Prav v takšni luči lahko razumemo Jezusove besede v evangeliju po Janezu (17, 20–26).
To niso naključne besede. Jezus jih izreče v času, ko se njegova zemeljska pot bliža vrhuncu. V molitvi se obrača k Očetu in jasno pove, da ne moli le za svoje učence, ampak tudi za vse, ki bodo po njihovem oznanilu verovali – torej tudi za nas danes.
V središču teh besed je preprosta, a zelo globoka želja: da bi bili vsi eno. Ne enaki, ampak povezani. Povezani v tem, kar je bistveno – v resnici, v zaupanju, v ljubezni. Jezus govori o enosti, ki izhaja iz njegovega odnosa z Očetom. To ni enotnost zaradi zunanjih pravil, ampak notranja povezanost, ki spreminja način, kako živimo drug z drugim.
Ta misel pa presega meje ene skupnosti. Danes še posebej razumemo, kako pomembno je, da znamo živeti skupaj – ljudje različnih veroizpovedi, kristjani različnih tradicij, pa tudi tisti, ki ne verujejo ali ne pripadajo nobeni verski skupnosti. Prav ta sposobnost sobivanja, spoštovanja in odprtosti je ena od najmočnejših oblik pričevanja. Enost, o kateri govori Jezus, nas spodbuja, da gradimo mostove in ne zidov.
Jezus pove tudi, zakaj je ta enost pomembna: da bi svet veroval. Način, kako živimo drug z drugim, govori sam zase. Ne popolnost, ampak iskrenost, pripravljenost na odpuščanje, sprejemanje in zvestobo dobrim vrednotam.

Ko razmišljamo o prazniku vnebohoda, vidimo, da ima to sporočilo še posebno težo. Vnebohod ni le spomin na Jezusov odhod k Očetu, ampak znamenje, da njegovo poslanstvo ni končano. Nasprotno – odpira novo obdobje. Kristus ostaja navzoč in človeka ne zapušča. Prav zato je ta praznik pomemben za vse kristjane, tudi za evangeličane, saj utrjuje našo vero in nas spominja na njene temelje.
A pomen vnebohoda sega še širše. Govori o tem, da človeško življenje ni zaprto samo vase, ima globlji smisel in cilj ter obstaja upanje, ki presega trenutne okoliščine. Zato je lahko ta praznik pomemben za vsakega človeka, kot povabilo k razmisleku o smislu, o presežnem, o tem, kaj nas povezuje in kam smo usmerjeni.
Jezus na koncu molitve govori o ljubezni – o ljubezni, ki prihaja od Boga in naj prebiva v ljudeh. To je temelj, na katerem lahko gradimo: osebno življenje, skupnost in odnose.
Če bi torej povzeli njegovo sporočilo, bi lahko rekli: ostanite povezani, živite iz ljubezni in bodite drug drugemu znamenje upanja.

Ob prazniku vnebohoda in prihajajočem binkoštnem prazniku vam želim miru, poguma in trdne vere. Naj vas spremlja zavest, da nismo sami, smo del nečesa večjega in smo poklicani, da to upanje živimo in delimo naprej. Blagoslovljena in notranje bogata praznika!

Dr. Aleksander Erniša, škof