Ljubi Slovenci in Slovenke, doma, v zamejstvu in po svetu.

25. junija praznuje naša domovina 35. rojstni dan in ob obletnici naše skupne države se oziramo na pot, ki smo jo prehodili kot družba. Petintrideset let ni le zgodovinsko obdobje, temveč čas, v katerem so se oblikovale generacije, odnosi, vrednote in tudi rane. Prav zato je ta obletnica priložnost za razmislek, kakšna skupnost želimo biti danes in v prihodnje.

V Evangeličanski cerkvi pri bogoslužju nad 4. nedeljo po sv. Trojici razmišljamo nad besedami, »eden drugemu bremena nosite« in »premaguj hudo z dobrim«. To nista le verski vodili, temveč globoki človeški načeli. Nagovarjata vsakogar: vernega in nevernega, pripadnika katerekoli vere ali nazora, človeka v javnem življenju in tistega, ki svoje poslanstvo živi tiho in skrito. Govorita o tem, da življenje ni tekmovanje, kdo bo močnejši, glasnejši ali ima bolj prav, temveč prostor, kjer drug drugemu pomagamo nositi to, kar je težko.

Ko nosimo bremena drug drugega, priznamo, da nihče ne zmore sam. Vsak človek nosi svoje skrbi, dvome, razočaranja, pa tudi upanje. Družba, ki to razume, postaja bolj človeška. Ne zato, ker bi bila brez napak, ampak zato, ker zna na napake odgovoriti z odgovornostjo, ne z obsojanjem; z razumevanjem, ne z izključevanjem.

Prav tako nas besede o premagovanju hudega z dobrim vabijo k preseganju logike vračanja. V času, ko se razlike hitro poglabljajo in besede pogosto ranijo, je skušnjava, da bi na slabo odgovorili z enakim, zelo velika. Toda takšna pot ne vodi v rešitev, temveč v vedno globlje razkole. Odločitev za dobro je zahtevnejša, vendar edina, ki odpira prostor za prihodnost. To ne pomeni, da spregledamo krivico ali molčimo tam, kjer je treba spregovoriti. Pomeni pa, da tudi v prizadevanju za resnico in pravičnost ne izgubimo človečnosti. Pomeni, da si prizadevamo za spravo, ne kot pozabo, temveč kot pogum, da začnemo znova.

Ko razmišljamo o naši skupni poti, se z hvaležnostjo spomnimo tudi dediščine reformacije, ki je na Slovenskem pustila globok pečat. Primož Trubar in njegovi somišljeniki niso ustvarjali razdeljenosti, temveč so odpirali prostor razumevanja, pismenosti in osebne odgovornosti. Njihovo delo je bilo usmerjeno v človeka – da bi vsakdo mogel razumeti, misliti in verovati svobodno in odgovorno. Prav 25. junija praznuje (496 let) tudi eden najpomembnejših evangeličanskih veroizpovednih spisov, Augsburška veroizpoved, po kateri se imenuje tudi naša Cerkev. Sestavil jo je Luthrov najožji sodelavec Filip Melanchton, da bi argumentirali potrebe reforme in branili evangeličanski nauk, 25. junija 1530 pa ga je na državnem zboru v Augsburgu prebral saksonski kancler Christian Beyer. Primož Trubar je spis leta 1562 prevedel v ta naš kranjski jezik in ga naslovil Articuli oli deili, te prave stare vere kerszhanske.

Evangeličanska cerkev v tem prostoru še danes nadaljuje poslanstvo reformacije. Ne kot glas, ki bi delil, temveč kot skupnost, ki želi povezovati. Naša naloga ni, da bi poudarjali razlike, temveč da bi iskali skupno dobro. Da bi spodbujali spoštovanje, dialog in pripravljenost poslušati drug drugega – tudi takrat, ko se ne strinjamo. Ponos na reformacijo ni ponos, ki bi nas postavljal nad druge, temveč hvaležnost za vrednote, ki so nas oblikovale: dostojanstvo vsakega človeka, pomen besede, odgovornost posameznika in skupnosti. To so temelji, na katerih lahko gradimo tudi danes.

Ob tej obletnici smo zato povabljeni, da kot družba naredimo korak k spravi. Ne le v velikih besedah, temveč v vsakdanjih dejanjih. V načinu, kako govorimo drug z drugim. V pripravljenosti, da prisluhnemo. V pogumu, da priznamo napake in odpustimo.

Naj nas vodi zavest, da prihodnost ne nastaja sama od sebe, temveč jo soustvarjamo vsi. Vsakič, ko izberemo dobro namesto hudega, vsakič, ko pomagamo nositi breme drugega, postajamo del te prihodnosti.

Naj bo naša skupna pot zaznamovana z mirom, spoštovanjem in upanjem.

Naj nas Bog pri tem vodi in utrjuje.

Dr. Aleksander Erniša, škof