»Pojte Gospodu novo pesem, pojte Gospodu, vsa zemlja!«

S tem klicem psalmista stopamo v božični čas in z njim tudi v nov začetek. Zame osebno je ta Božič zaznamovan še močneje – prvič vas nagovarjam kot novi škof Evangeličanske luteranske cerkve. To počnem z veliko hvaležnostjo za pot, ki je bila prehojena pred nami in z zaupanjem v pot, ki je še pred nami.

Božični klic k »novi pesmi« nas ne vabi k površni novosti ali k pozabi preteklosti. Nova pesem se rojeva iz poslušanja – Boga in drug drugega. Rodi se iz zvestobe evangeliju in iz poguma, da ga živimo v času, kakršen je. Ne pomeni naivnega optimizma ali bega pred resničnostjo, temveč vero, da Bog tudi danes deluje sredi sveta, sredi njegove razglašenosti, hrupa in napetosti. Božič nas uči prisluhniti glasu, ki prihaja iz jasli – tihemu, a odločilnemu.

Živimo v času nemira. Vojne, podnebna negotovost, družbena razklanost, osamljenost in osebne stiske zaznamujejo naš vsakdan. Marsikdo je utrujen, razočaran ali zaskrbljen za prihodnost. Tudi Cerkev ni odmaknjena od teh vprašanj; tudi mi se soočamo z izzivi, vprašanji identitete in poslanstva. Prav zato je Božič tako dragocen: vrača nas k bistvu vere. Bog pride k človeku tam, kjer je, ne v moči in veličini, temveč v krhkosti otroka. Pride z bližino. S tem razodene, da resnična moč ni v nadvladi, temveč v ljubezni, ki se daruje.

Za to sporočilo smo lahko hvaležni generacijam pred nami – duhovnikom, laikinjam in laikom, skupnostim, ki so v težkih in tudi svetlih časih ohranjali vero, jezik in odprtost duha. Reformacija nas je naučila, da je vse milost – sola gratia. Martin Luther je zapisal: »Bog ne potrebuje tvojih dobrih del, tvoj bližnji pa jih.« Ta misel ostaja presenetljivo sodobna. Božič nas ne zapira vase, temveč nas pošilja k bližnjemu. Vera, ki ne postane ljubezen v dejanju, ostane nedokončana.

»Oznanjujte dan za dnem njegovo odrešenje«, nas spodbuja psalm. Danes to pomeni, da vero živimo v vsakdanjih odnosih: v poštenosti, solidarnosti, skrbi za ranljive, v spoštovanju drugače mislečih. Pomeni tudi, da si upamo biti Cerkev dialoga, odgovornosti in upanja. Božična zgodba nagovarja tudi tiste, ki se morda ne prepoznajo v cerkvenem jeziku, saj govori o temeljni človeški izkušnji – o hrepenenju po bližini, smislu in novi priložnosti.

»Pripovedujte med narodi o njegovi slavi.« To ni poziv k glasnosti ali samopromociji, temveč k verodostojnosti. Svet ne potrebuje več velikih besed, temveč ljudi, ki živijo to, kar govorijo. Pred nami je naloga, da kot Cerkev ostanemo zakoreninjeni v evangeliju in hkrati odprti za svet. Da ohranimo svojo identiteto in obenem gradimo mostove. Da skupaj pojemo novo pesem – pesem miru sredi konflikta, pesem zaupanja sredi negotovosti, pesem luči sredi teme.

Ob tem Božiču se zahvaljujem vsem, ki s svojim delom, molitvijo in predanostjo soustvarjate življenje naše Cerkve. Z zaupanjem stopamo naprej – ne sami, temveč v skupnosti in pod Božjim blagoslovom.

Dr. Aleksander Erniša, škof