Spoštovani verniki Evangeličanske cerkve AV v Sloveniji, dragi bratje in sestre v Jezusu Kristusu.

Iztekajoči se velikonočni teden nam obelodani krhkost človeškega življenja, ki je velikokrat podvrženo trpljenju, bolečini, zasmehovanju in umiranju. Bridkost in nebogljenost človeške eksistence nazorno prikazuje Jezusovo boleče in počasno umiranje na križu. Avtorji evangelijev pišejo o tem, da je Jezus resnično pashalno oziroma žrtveno jagnje, ki je bilo zaklano, da bi odstranilo grehe posameznika kakor tudi celotnega ljudstva. Nobeno trpljenje, zasmehovanje ali poniževanje, niti bolečina in počasno ugašanje življenjskega plamena na križu ni moglo Jezusu preprečiti, da ne bi odkupil svoje ljudstvo pa (kakor) tudi mene in tebe. Potrdilo se je, da je njegova ljubezen mogočnejša od smrti in  svetlejša od najtemnejše noči najinega trpljenja.

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«, so bile Jezusove zadnje besede na križu. Trpljenje in bolečine, zasramovanje in zaničevanje, vse to je pustilo globoke sledi v Kristusovi duši in v njegovem srcu.

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«, je tudi krik tistih, ki trpijo za posledicami vojne, nasilja, hude bolezni, nepravičnosti ali osamljenosti. V takih trenutkih se nam zdi, da so nas vsi zapustili: naši prijatelji, sorodniki, morda družinski člani in celo Bog.

Kje je torej Bog, kadar smo žalostni, trpinčeni, kadar umiramo in ko nas v globini naše duše zaradi vsega, kar se dogaja v svetu, boli? Bog je že med nami, je že tu, stoji ob strani meni, tebi in  njemu  – že od vsega začetka. Bog  se povezuje z bolnimi, preganjanimi, umirajočimi, ubogimi in trpečimi ter vzpostavlja moč, oblast in kraljestvo, ki se nagiba v njihovo korist in blagodejnost. Vsemogočni se poniža, da bi uresničil višji cilj, ki ga ljudje velikokrat ne dojamemo in ne vidimo… Na Veliki petek se nam je Kristus pridružil. Bil je zasmehovan, ranjen, trpinčen, krvavel je, od žalosti ga je bolela duša in peklo ga je srce, jokal je in trpel je. A podelil je dostojanstvo za vse čase tistim, ki trpijo, s tem ko je bil soudeležen pri njihovi bolečini.

Velikonočni prazniki nas spomnijo na Kristusov križ, ki je bil na Veliki petek postavljen kot znamenje, ki prekriža vso človeško trpljenje in umiranje. Obrnemo se lahko na žrtev, Kristusa, Božjega sina, ki razume naše tegobe in stiske, in ki je iz navidezne nemoči in poraza izšel kot zmagovalec.

Po treh dneh je Jezus vstal od mrtvih in s tem dokazal, da je natanko tisti, za kogar se je razglašal med svojim zemeljskim delovanjem. To dejstvo oživi naše zaupanje in vero v Boga, ko se tudi sami nahajamo v trpljenju in ugašanju naših življenjskih moči. Svetopisemska izročila govorijo o tem, da se bodo ostanki našega telesa ob dnevu vstajenja hipoma spremenili. Dobili bomo nova telesa, postali bomo deležni  blažene skupnosti s troedinim Bogom ter z vsemi, ki so pred nami umrli v Jezusu. Za vsakim trpljenjem, za vsakim umiranjem in tragično smrtjo pride Velika noč. Zmagoslavno dejanje Kristusa, ki je premagal smrt in nam zagotovil novo, svetlejšo prihodnost, nam je v upanje in tolažbo. Z Božjo ljubeznijo, ki se izliva v naša srca, imamo silo, ki spreminja nas in svet okrog nas na dobro. Čeprav tega še ne vidimo in ne zaznamo, glede na trenutno stanje v svetu, nam velikonočno sporočilo zagotavlja Božjo dokončno zmago nad hudim in slabim. Evangeličanski filozof Søren Kierkegaard je zapisal: »Očetovska ljubezen Boga je edina stvar, ki se v življenju ne sesuje, prava Arhimedova točka.«

Naj obhajanje velikonočnih praznikov poteka v Kristusovem zmagoslavju, ljubezni in veselju.

 V imenu Evangeličanske cerkve AV v Sloveniji vam želim blagoslovljene velikonočne praznike.

mag. Leon Novak, škof