O nas

Biblija ali Sveto Pismo je zbirka 66 knjig, ki je razdeljena na dva dela: Staro zavezo (39 knjig) in Novo zavezo (27 knjig). Beseda »Biblija« izhaja iz grške besede »biblia« in pomeni »knjige«.

V vseslovenskem prostoru je najbolj znana t. i. »Dalmatinova Biblija«, prevod protestantskega teologa, prevajalca in pisca Jurija Dalmatina (1547-1589), ki se je že v času študija pripravljal na to svoje življenjsko delo. Celoten prevod Svetega Pisma je uspešno opravil v 10 letih. Biblia, tu ie, vse Svetu pismu, Stariga inu Noviga testamenta je prvi celotni prevod Svetega pisma v slovenščino in sodi med najpomembnejša dela protestantske književnosti. Izšlo je v mestu Wittenberg v Nemčiji leta 1584. Podrobneje o tem v svoji knjigi »Evangeličanska Cerkev na Slovenskem« njen avtor Vili Kerčmar piše: »Po obsegu in obliki ta knjiga prekaša vse druge slovenske knjige 16. stoletja. Dalmatin je pisal v živem jeziku in spretno je oblikoval tudi nove besede. Biblija je postala pravi temelj slovenske književnosti. Iz nje so se učili lepih slovenskih besed tudi poznejši slovenski pisatelji. Bila in ostala je edina slovenska protestantska knjiga, ki so jo lahko uporabljali tudi katoliški duhovniki.« (str. 74)

Temeljno delo prekmurskega protestantskega slovstva pa je Nouvi zákon ali Testamentom goszpodna nasega Jezusa Krisztusa, prevod Nove zaveze Svetega pisma v prekmurščino, ki ga je pripravil evangeličanski duhovnik Štefan Küzmič (1723-1779). Izšlo je v mestu Halle v Nemčiji leta 1771.
Obe deli, Dalmatinova Biblia in Küzmičev Nouvi zákon, sta večkrat izšli v faksimiliranih izdajah, Dalmatinova Biblija nazadnje leta 1998, Küzmičev Nouvi zakon pa leta 1999.

Dalmatinova Biblija danes krasi oltarje v vseh evangeličanskih cerkvah po Sloveniji.

Reformacija se je med Slovenci pojavila že dvajsetih letih 16. stoletja, torej kmalu po uradnem pričetku 31. oktobra 1517, ko je dr. Martin Luther na vrata grajske cerkve v mestu Wittenberg v Nemčiji pribil 95 tez. Med prve simpatizerje reformacije pa se že prištevajo številni trgovci, vojaki, rudarji in še posebej študentje, ki so študirali na nemških univerzah, npr. v Leipzigu, Wittenbergu, Tübingenu, v Jeni in drugod. Po vrnitvi v domovino so začeli širiti med ljudstvom novo vero, ki so jo prevzeli in se z njo seznanili v času bivanja v tujini. Glavni predstavnik protestantizma v Sloveniji je bil reformator Primož Trubar.

Ker se je nova vera širila zelo hitro, je deželni knez Ferdinand leta 1528 zaradi pritožb cerkvenih dostojanstvenikov izdal vrsto prepovedi. Določil je stroge kazni za širitelje protestantizma, prav tako za vse, ki zaradi pripadnosti novi veri niso hoteli poravnavati svojih materialnih obveznosti do cerkve. Ukazal je, naj posebne komisije preiščejo vse spodnjeavstrijske dežele in verski položaj v njih. Vizitacija (pregled) je pokazala, da so se nove misli razširile zlasti v nekaterih mestih na Spodnjem Štajerskem. Takšnih krajev z »novo vero« pa je bilo vse več in več, tudi v Prekmurju, kamor je reformacijski vpliv prihajal iz Ogrske in se je pod vplivom tedanjega plemstva, ki so bili novi veri močno naklonjeni, trdno zasidral in razširil.
Začetki protestantske Cerkve s slovenskim bogoslužnim jezikom so bili na Kranjskem. Na potrebo takšne cerkve je opozarjal predvsem Trubar v svojih knjigah, še posebej v Cerkovni ordningi iz leta 1564. Na čelu protestantskih cerkva v posameznih deželah so bili cerkveni sveti v Ljubljani, Gradcu in Celovcu. Vodja le-teh pa je bil »superintendent«. Ta je nadzoroval predikante (duhovnike) in skliceval njihove seje ter posvetovanja. Med prvimi na Kranjskem so bili superintendenti »slovenske« in »nemške« cerkve, med Slovenci Primož Trubar, Sebastijan Krelj, Jurij Dalmatin in Felicijan Trubar, istočasno z Dalmatinom pa tudi Nemec Kristof Spindler z Würtemberškega. Cerkveni sveti in deželni stanovi so posvečali posebno skrb predikantom in potujočim pridigarjem, ki so ljudi seznanjali z naukom reformacije. Stanovi so celo podeljevali domačim dijakom, bodočim duhovnikom, štipendije, da bi jim omogočili študij na vseučiliščih v Nemčiji.

V letih 1530-1540 se je protestantizem v slovenskih krajih najprej širil med meščanstvom. Prisotnost novih verskih naukov je bila v tem desetletju vse bolj opazna tudi v večjih mestih, pri nas še posebej v Ljubljani. Okrog leta 1535 je prišel v Ljubljano Primož Trubar, kot slovenski pridigar v cerkvi sv. Nikolaja in kmalu je postal najvidnejši borec za novo versko miselnost v Ljubljani, saj se je v svojih pridigah in nastopih dotikal tudi vprašanj porok duhovnikov in oblik podeljevanja Svete večerje, dveh značilnih in pomembnih točk Luthrovega nauka. Iz omenjene cerkve se je moral Trubar kmalu umakniti, toda od mestnega magistrata je dobil mesto pridigarja v drugi cerkvi. Pod Trubarjevim vplivom se je število novih miselnosti naklonjenih duhovnikov še povečalo. Mednje je spadal tudi novi ljubljanski škof Franc Kacijanar (1536-1543), na drugi strani pa so se proti novim naukom borili predvsem kranjski deželni stanovi. Deželni glavar Nikolaj Jurišič je leta 1540 dosegel celo umik Trubarja, ki se je zatekel v Trst k svojemu zaščitniku škofu Bonomu.

Tudi v drugih pokrajinah se je protestantizem v tem času močno okrepil. V novem gibanju pa je še vedno manjkala dobra organiziranost, kar pa se je v naslednjem desetletju spremenilo. Na čelo protestantskega gibanja se je namreč postavilo plemstvo. Začel se je odkrit boj za svobodo protestantske verske misli in sredi tega boja je reformacija Slovencem dala tudi prvo slovensko knjigo. V drugi polovici 16. stoletja so se začeli vplivi protestantizma kazati tudi na podeželju. V veliki meri je zasluge za to moč pripisati slovenski protestantski književnosti in še posebej Trubarju, kajti s slovensko knjigo je ljudstvo dobilo orožje, brez katerega ne bi bilo mogoče dokončati začetega boja za čisto vero. Čeprav so bile v letu 1551 protestantske knjige ponovno prepovedane, odlok ni veliko zalegel, poleg tega so se začele pojavljati prve luteranske knjige tudi v slovenščini. Protestantizem je tako vse bolj napredoval in tudi deželni stanovi so si iz leta v leto prisvajali vse več pravic in utrjevali protestantsko cerkveno organizacijo.

Začetki šolstva segajo že daleč pred prva dovoljenja deželnega kneza iz sedemdesetih let 16. stoletja. Šele v reformaciji pa je bilo postavljeno vprašanje šole ter izobraževanja tudi za kmečko ljudstvo. Slovensko šolo so protestantje napovedali hkrati s prvimi začetki slovenske Cerkve. Po Trubarjevih navodilih naj bi v kmečkih oziroma vaških šolah učitelji učili slovensko pisanje, slovensko branje in slovenski katekizem. Šolarjem po mestih je naročil, naj poleg nemških in latinskih pesmi pojejo tudi slovenske. Enako je veljalo tudi za spoznavanje slovenskega katekizma. Ena prvih protestantskih šol za vse dekliče in fantiče je pričela delovati že leta 1535 v Gornji Radgoni, kmalu zatem pa se je vzpostavila že široka mreža šol, tudi v Prekmurju, kjer je prva delovala v Lendavi že vsaj od leta 1544. Prav tam je v letih 1573 in 1574 delovala tiskarna potujočega tiskarja Rudolfa Hoffhalterja, v kateri so bile natisnjene prve tri tiskane knjige v madžarskem jeziku in te so dejansko prvi protestantski tiski na ozemlju današnje Slovenije. V Ljubljani je bila na pobudo Primoža Trubarja leta 1563 ustanovljena protestantska stanovska šola, katere dolgoletni ravnatelj je bil šolnik in avtor prve slovenske slovnice, napisane v latinščini, Adam Bohorič.
Za širjenje protestantske vere med Slovenci je bila najpomembnejša knjiga. Med prvimi slovenskimi knjigami, ki so jih izdali protestantski pisci, je skoraj dve tretjini pripravil Trubar. Najpomembnejše delo pa je bil vsekakor Dalmatinov prevod celotnega Svetega pisma. To Biblijo so uporabljali tudi katoliški duhovniki, saj drugega slovenskega prevoda še ni bilo. Tako je prav Dalmatinova Biblija posredovala poznejšim rodovom poglavitno protestantsko pridobitev za bodoči slovenski razvoj. Slovenski protestantski pisci so, tako lahko upravičeno trdimo, ustvarili in položili temelje slovenskemu knjižnemu jeziku. Njihovi spisi pričajo o iskreni ljubezni do slovenskega ljudstva.

V drugi polovici 16. stoletja se je v nekaterih delih Evrope v krogih katoliške cerkve začela pripravljati organizirana protireformacija. Njen začetek sovpada s Tridentinskim koncilom (1545−1563), ki ga je sklical papež Pavel III. s ciljem, da dokončno sprejmejo stališče katoliške cerkve o reformaciji in različnih reformističnih težnjah v sami katoliški Cerkvi. Najpomembnejša poteza protireformacije je bilo povečanje cerkvene discipline in papeževe vloge, njen najpomembnejši organ pa je bil novi jezuitski red, ki je bil ustanovljen leta 1534 in ga je leta 1540 potrdil papež. Obnavljanje cerkvene discipline v širšem obsegu se je začelo s cerkveno inkvizicijo (1542), ki je smela uvesti preiskavo glede pravovernosti proti vsakemu verniku. Številni protireformacijski ukrepi so koncem 16. stoletja zrušili protestantsko cerkveno organizacijo in šolstvo, pripadnost protestantski veroizpovedi pa ponovno omejili le še na plemstvo. Rekatolizacija slovenskih dežel je stekla leta 1598, ko je nadvojvoda notranje Avstrije Ferdinand II. začel s protireformacijo in uveljavljanjem augsburškega verskega miru. Da obenem steče notranja prenova Cerkve, je v tem letu prepovedal vsako evangeličansko bogoslužje v mestih in trgih, iz slovenskega ozemlja izgnal protestantske pridigarje, meščanstvu in tudi plemstvu pa zapovedal katoliško vero. Protestante je izganjala tudi ustanovljena reformacijska komisija pod vodstvom krajevnih škofov, prav tako zažigala t. i. krivoverske knjige, sporne tiske, objavljene v rimskem indeksu prepovedanih knjig (Index librorum prohibitorum). Eden največjih, najodmevnejših in najbolj tragičnih demonstrativnih požigov se je zgodil konec decembra 1600 in v začetku januarja 1601 v Ljubljani, ko so na grmadi končale številne protestantske knjige. Večina knjig je bila nemških in latinskih, gorele pa so tudi slovenske, predvsem Trubarjeve, saj je bil Primož Trubar uvrščen na seznam prepovedanih avtorjev v kategoriji avtorjev prvega razreda. Zunaj nevarnosti pa so ostala dela ostalih slovenskih protestantov, tudi Dalmatinova Biblija.
Protestanti, ki se niso želeli odpovedati svoji veri, so na skrivaj opravljali bogoslužja in prebirali ohranjene protestantske knjige. Kljub mnogim nevarnostim se je nova vera, izhajajoča iz Luthrove reformacije, vendarle ohranila. K temu je pomembno pripomogel Tolerančni patent, ki ga je leta 1781 izdal cesar Jožef II.

Po nastopu dr. Martina Luthra in njegovih 95 tezah, s katerimi je sprožil reformacijo, je cesar Karel V. januarja leta 1530 razposlal vabila za državni zbor v Augsburgu z namenom, da reši zmedo v cerkvi in uredi versko vprašanje. To potezo so evangeličanski stanovi videli kot veliko priložnost za dosego državno-pravnega priznanja za svoje reformacijsko gibanje. Da pa bi argumentirali potrebe reforme, je bilo potrebno sestaviti dokument, ki bi to tudi kot skladnost v osnovah vere dokazoval. To nalogo je prevzel vodilni reformacijski teolog na tem zboru Filip Melanchthon, ki je sestavil veroizpovedni spis in člen za členom v nemščini pred cesarjem in državnim zborom prebral, dokument pa v nemščini in v latinščini predal cesarju. Temu spisu je kot protiargument sledilo Izpodbijanje (Confutatio), na kar je Melanchthon odgovoril z zagovorom (Apologijo), a je cesar ni sprejel. Šele 25 let kasneje je bila na državnem zboru v Augsburgu, 25. septembra 1555, podpisana listina Augsburški verski mir, ki so jo sprejeli nemški cesar Karel V. in državni stanovi z namenom, da se končajo verska trenja in spopadi med katoliki in protestanti. Na tem zboru je bilo med drugim sprejeto tudi načelo Cuius regio, eius religio (čigar zemlja, tega vlada), na podlagi katerega so deželni knezi in plemstvo imeli pravico določati vero svojih podložnikov.

Ko je nadvojvoda Karel II. Habsburški, sin cesarja Ferdinanda Ι., ki je vladal v letih 1564-1590, zahteval od deželnih stanov nove, izredne davke, so le-ti zahtevali, naj luteranstvo dovoli ne le med plemiči na gradovih, ampak tudi po vseh mestih in na podeželju. A to zahtevo je Karel zavrnil. Toda ko je ponovno potreboval denar za obrambo proti Turkom, je moral vendarle kloniti pred zahtevami deželnih stanov. Po mnogih zahtevah o verski svobodi, katere je kar naprej odbijal, je 9. februarja 1578 dal pisno izjavo in zagotovilo, da ne bo ukrepal proti nikomur v notranjeavstrijskih deželah, ki se priznava k protestantizmu. To je bila t. i. bruška verska pomiritev (sklenjena v Brucku na Muri), ki je zagotovila versko svobodo tako rekoč vsemu prebivalstvu. Leta po tem pomenijo najvišji, čeprav kratkotrajen, vzpon protestantizma na Slovenskem.
Bruška verska pomiritev je omogočila, da se je protestantizem v slovenskih deželah tudi organizacijsko uredil. Že v šestdesetih letih 16. stoletja so po notranjeavstrijskih deželah nastale cerkve, ki so svoje verske obrede opravljale v nemškem jeziku. Leta 1561 se jim je pridružila tudi slovenska cerkev na Kranjskem.

Po protireformaciji in turški nevarnosti je ugodnejši čas za protestantizem nastopil po smrti cesarice Marije Terezije leta 1780, ko je prestol zasedel njen sin cesar Jožef II. V času Marije Terezije so namreč ostali v veljavi vsi verski zakoni, sprejeti s strani Ferdinanda II, ki niso dovoljevali nobene verske svobode. Jožef II. pa je že kmalu po nastopu sprejel vrsto reform, posebno mesto med cerkvenimi pa zavzema Tolerančni patent, izdan 13. oktobra 1781, s čimer je bila razveljavljena karolinska resolucija (Carolina resolutio) iz leta 1732. Izdan Tolerančni patent oziroma edikt je naposled končal verska trenja in ponovno dovolil organiziranje cerkvenih občin. S tem je bila podeljena verska svoboda vsem protestantom helvetske in avguštinske usmeritve ter pripadnikom grške ortodoksne (pravoslavne) cerkve v mestih in naseljih, kjer je živelo več kot 100 družin ali 500 duš. Patent je vključeval tudi nekatere omejitve, kot npr. gradnjo cerkva oziroma molilnic brez stolpa, zvona in dohoda neposredno s ceste, prepoved petja cerkvenih pesmi ob spremljanju mrličev na pokopališče idr. Kljub temu evangeličanov to ni oviralo, da dobijo dovoljenje za bogoslužje in zidanje cerkva ali vsaj molilnic. Tako so že v letu 1783 nastale prve tri Evangeličanske cerkvene občine (Puconci, Križevci in Hodoš), katerim so v poznejših letih sledile še druge. Največ protestantov se je ohranilo prav v Prekmurju, ki je še danes v nekaterih predelih pretežno evangeličansko.

Po protireformaciji in turški nevarnosti je ugodnejši čas za protestantizem nastopil po smrti cesarice Marije Terezije leta 1780, ko je prestol zasedel njen sin cesar Jožef II. V času Marije Terezije so namreč ostali v veljavi vsi verski zakoni, sprejeti s strani Ferdinanda II, ki niso dovoljevali nobene verske svobode. Jožef II. pa je že kmalu po nastopu sprejel vrsto reform, posebno mesto med cerkvenimi pa zavzema Tolerančni patent, izdan 13. oktobra 1781, s čimer je bila razveljavljena karolinska resolucija (Carolina resolutio) iz leta 1732. Izdan Tolerančni patent oziroma edikt je naposled končal verska trenja in ponovno dovolil organiziranje cerkvenih občin. S tem je bila podeljena verska svoboda vsem protestantom helvetske in avguštinske usmeritve ter pripadnikom grške ortodoksne (pravoslavne) cerkve v mestih in naseljih, kjer je živelo več kot 100 družin ali 500 duš. Patent je vključeval tudi nekatere omejitve, kot npr. gradnjo cerkva oziroma molilnic brez stolpa, zvona in dohoda neposredno s ceste, prepoved petja cerkvenih pesmi ob spremljanju mrličev na pokopališče idr. Kljub temu evangeličanov to ni oviralo, da dobijo dovoljenje za bogoslužje in zidanje cerkva ali vsaj molilnic. Tako so že v letu 1783 nastale prve tri Evangeličanske cerkvene občine (Puconci, Križevci in Hodoš), katerim so v poznejših letih sledile še druge. Največ protestantov se je ohranilo prav v Prekmurju, ki je še danes v nekaterih predelih pretežno evangeličansko.

Martin Luther (1483-1546) se je rodil v mestu Eisleben v Nemčiji. Po šolanju v Mansfeldu, Magdeburgu in Eisenachu se je vpisal na Univerzo v Erfurtu in prav tam vpisal tudi študij prava, vendar pa se je po znamenju nevihte in udara strele, ki mu je prizanesla, zaprisegel, da bo postal menih. V duhovnika je bil posvečen leta 1507 in še nadaljeval s študijem teologije. Študiral je v Wittenbergu in Erfurtu, leta 1512 postal doktor teologije in bil takoj izvoljen v senat Teološke fakultete Univerze v Wittenbergu. Prav tako je začel na fakulteti poučevati kot profesor teologije. Njegovo teološko zanimanje je bilo v naslednjih letih osredotočeno predvsem na vprašanji Božje pravičnosti ter opravičenja človeka pred Bogom. Sprva je le ostro pridigal proti tovrstni obliki odpustkov, 31. oktobra 1517 pa nastopil s svojimi 95 tezami, kar je spremenilo evropski tok zgodovine. Luthru je pri njegovih tezah šlo v prvi vrsti za upoštevanje Božje besede, kakor je zapisana v Svetem pismu, le-ta pa bi morala imeti vodilno vlogo pri cerkvenem oznanjanju in učenju. Poleg tega cerkvene tradicije, med katerimi je izpostavil »odpuščanje grehov« v zameno za denar, ne bi smele imeti nad Božjo besedo nikakršne avtoritete. To je povzročilo veliko razburjenje in ker Luther ni želel preklicati svojih tez, je moral leta 1521 po zaslišanju na državnem zboru, na katerem je bil izobčen iz Cerkve, zapustiti Worms. Zatočišče je našel pri knezu Frideriku Modremu na njegovem gradu Wartburg, kjer je iz stare grščine v nemščino prevedel Novo zavezo. Izdana je bila leta 1522, celoten prevod Biblije pa je končal leta 1534. S tem je tudi poudaril, da mora vsak brati Sveto pismo v svojem maternem jeziku. V času Luthrovega bivanja na Wartburgu se je reformacija širila z Wittenberga v ostale dele nemške dežele, kar pa je stopnjevalo dodatno napetost in vodilo v trenja v reformacijskem gibanju, tudi v kmečko vojno, v katero se vpletel tudi sam. Po poroki leta 1525 z nekdanjo redovnico Katharino von Bora se je posvetil organizaciji nove Cerkve po svojih načelih, ki jih je razglasil v 95 tezah. Pozimi leta 1546 je odpotoval v Eisleben in tam je tudi sklenil svojo življenjsko pot. Pokopan je v grajski cerkvi v Wittenbergu.
Luther je vsa leta neutrudno pisal, prevajal in pridigal Božjo besedo. Ustvaril je neprecenljiv opus, z izdajo Velikega in Malega katekizma leta 1529 pa ustvaril svoji najtrajnejši deli. Z Malim kot povzetkom Svetega pisma je tudi vpeljal poučevanje verouka, z Velikim pa dal navodila duhovnikom in verskim učiteljem.
V Republiki Sloveniji se 31. oktober kot državni praznik Dan reformacije praznuje od leta 1992. Praznik obuja spomin na pričetek reformacije 31. oktobra 1517 kot tudi na rojstvo slovenskega knjižnega jezika in spomin na Primoža Trubarja, osrednje osebnosti slovenske reformacije, ki je reformacijsko misel iz Nemčije ponesel v slovenski prostor.

Primož Trubar (1508-1586) se je rodil na Rašici pri Velikih Laščah. Po znanje je leta 1520 odšel najprej na Reko, potem v Salzburg ter zatem še v Trst in kasneje na Dunaj. Pomembno prelomnico predstavlja njegovo izobraževanje in bivanje v Salzburgu, kjer se je seznanil z naukom dr. Martina Luthra, in v Trstu pri tamkajšnjem škofu Petru Bonomu, kjer se je izpopolnjeval v jezikih, tudi v slovenskem, se navdušil za humanizem in dela Erazma Rotterdamskega. Leta 1530 ga je tržaški škof Bonomo posvetil v duhovnika in poslal za vikarja v Laško, kjer je zaslovel kot vnet pridigar. Nato je služboval še v Trstu in Ljubljani pa v Šentjerneju. Ker mu je reformacijski nauk bil vse bližje, je bil Kranjsko primoran zapustiti. V pregnanstvu (Nürnberg, Rothenburg, Kempten, Urach) je tudi dokončno sprejel protestantsko vero in začel novo vero približevati in širiti skozi slovensko tiskano besedo. Leta 1550 tako izideta prvi njegovi in tudi prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik. V naslednji letih so sledila še druga dela, s katerimi je med svojimi rojaki skrbel za širjenje protestantizma. V Urachu je skupaj z baronom Ivanom Ungnadom ustanovil biblijski zavod in s tem še dodatno pripeval k širjenju zapisane besede. Leta 1561 se je vrnil v Ljubljano kot protestantski superintendent, a je zaradi izdaje Cerkovne ordninge (1564) moral ponovno v izgnanstvo v Nemčijo, najprej v Tübingen, nato v Lauffen in na zadnje v Derendingen, kjer je tudi umrl in je tudi pokopan.
Trubar velja za osrednjo osebnost slovenskega protestantizma, začetnika slovenske književnosti in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika. Do konca življenja se je zavzemal za slovensko protestantsko cerkev, za izobraževanje in šolo, izdajo Dalmatinove biblije in slovensko besedo v tiskani obliki. Pripravil je čez 20 knjig, tudi prevod celotne Novo zavezo (1582) Ta celi katehismus…inu pejsmi, k čemur ga je spodbujal bivši koprski škof Peter Pavel Vergerij, ki je postal goreč protestant. Njegovo zadnje delo je prevod Lutrove Hišne postile, ki jo je devet let po njegovi smrti izdal njegov sin Felicijan.

Štefan Küzmič (1723-1779) se je rodil v Strukovcih, po osnovni šoli pa je izobraževanje nadaljeval na višji evangeličanski šoli v Šopronu, potem v Győru in Bratislavi, kjer je študij tudi zaključil. Leta 1751 se je najprej zaposlil kot učitelj v artikularnem kraju Nemes csó, kjer je nasledil dotedanjega učitelja, svojega rojaka in pisca Réda zvelicsánsztva (1747), Mihaela Severja. Tudi sam je nadaljeval pričeto delo književnega programa v prekmurščini, ki datira v leto 1715, ko je izšel Mali katekizem Franca Temlina. Küzmič je naprej pripravil Abecednik in Katekizem, ki nista ohranjena, prav tako ni ohranjena madžarska aritmetika in pogovori o sedmih veroizpovedanjih. Ohranjen pa je učbenik za šolske in domače potrebe z osnovami krščanstva za utrjevanje vere z naslovom Vöre krsztsánszke krátki návuk (1754). Leto zatem je nastopil službo evangeličanskega duhovnika v Šurdu, kjer je deloval do smrti in prav tam je Štefan Küzmič pripravil svoje najobširnejše in najobsežnejše delo – Nouvi zakon (1771), prevod Nove zaveze Svetega pisma. Zatem je za verske in šolske potrebe sestavil še pesmarico, ki jo je dopolnil in pod naslovom Nouvi Gráduvál leta 1789 izdal njegov naslednik v Šurdu Mihal Bakoš. Štefan Küzmič je s svojim delom prekmurski slovstveni in knjižni produkciji položil najmočnejši in najčvrstejši temelj, saj je postavil je normo in predpis prekmurskemu knjižnemu jeziku.

Evangeličanski list je mesečnik Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in izhaja od novembra 1971. Člane Evangeličanske cerkve AV v RS in splošno slovensko javnost (tudi v zamejstvu in tujini) v verskem in versko-kulturnem duhu seznanja z aktualnim dogajanjem iz življenja v tej Cerkvi, njeno versko in kulturno dediščino, tako doma in v tujini, poroča o dogodkih iz življenja v drugih Cerkvah v ekumenskem duhu. Objavlja strokovne članke in poročila z domačih in mednarodnih srečanj, duhovna razmišljanja, mnenja in ocene, spominske in podobne zapise, razna obvestila in naznanila. Članki so objavljeni v slovenskem jeziku. Občasno se objavljajo tudi članki v madžarskem jeziku, namenjeni madžarski narodni skupnosti.

Prvi koledar je izšel za leto 1920 pod naslovom Luther kalendari in podnaslovom Za slovenski evangeličanski narod. Po dveletnem premoru je izdajanje koledarja prevzel prekmurski evangeličanski seniorat, ki ga je začel izdajati pod naslovom Evangeličanski kalendar. Ta je izhajal od 1923 do 1942 kot priloga evangeličanskega mesečnika Duševni list (1922-1941), oba z versko-vzgojnim in kulturnim poslanstvom. Po desetletni prekinitvi je koledar začel spet izhajati leta 1952 kot Evangeličanski koledar, a zaradi cenzure po drugi svetovni vojni ne več v prekmurščini, temveč v knjižnem jeziku in kot tak izhaja še danes.